KUD Smlednik

Kulturno umetniško društvo Smlednik je prostovoljno združenje ljubiteljev kulture, ki se ukvarjajo predvsem s prepevanjem, igranjem na odru ter pritrkavanjem, ob tem pa skušajo obiskovalcem pripraviti čim bolj raznolik program, ki bogati kraj in povezuje ljudi. V društvo je včlanjenih 100 članov, ves čas pa medse sprejemajo tudi nove ljudi, ki lahko v kulturnem domu Smlednik najdejo prostor, kjer uresničijo svoje ideje.

Dvorana ima 120 sedežev, ob tem pa so v kulturnem domu tudi dodatni prostori za igralce, vaje pevskega zbora, prostor za pritrkovalce, kjer lahko pilijo svoje ubrano »igranje« na miniaturne zvonove in soba, v kateri Sekcija 55 skrbi za koristno preživljanje prostega časa mladih iz Smlednika in okolice.

Stavba kulturnega doma je v letu 2007 na 11. prireditvi akcije Moja dežela, lepa in gostoljubna prejela priznanje za najbolj urejen javni objekt v Občini Medvode.

V letih 2016 in 2018 je KUD Smlednik s strani Občinske kulturne zveze Medvode prejel Pletenico za posebne dosežke na kulturno umetniškem področju v preteklem letu, in sicer leta 2016 za uspešno izvedbo igre na prostem Prisega o polnoči, leta 2018 pa za uspešno izvedbo igre na prostem Naša kri.

Ustvarjalni prostor pa ne zapolnjujejo le domači ljubiteljski kulturni ustvarjalci - v dvorani kulturnega doma in na Trgu sv. Urha pred kulturnim domom so se zvrstila že mnoga zanimiva glasbena in gledališka slovenska imena: Vlado Kreslin, Severa Gjurin, Janez Dovč, Gregor Čušin, Nina Strnad, Jazzva, Vox Arsana, Kranjci, Same babe, Počeni škafi, Noreia… Kulturni dom je bil tudi prizorišče Jesenskih serenad Glasbene mladine ljubljanske.

Gledališka skupina

Gledališki oder je neskončno prostranstvo, je svet, v katerem je dovolj prostora za neskončno veliko idej in možnosti. Po daljšem obdobju, ko je oder v našem kulturnem domu bolj kot ne sameval, smo približno hkrati spontano začeli v dveh skupinicah razmišljati o tem, kako zapolniti to praznino. Brez izkušenih režiserjev in velikih finančnih sredstev smo napravili prve nerodne korake v svet gledališča s predstavo Kdo bo župan (2000) in takoj zatem še z zimzeleno Županovo Micko (2001). Starejša skupina pa je medtem uspešno zabavala gledalce s komedijo Vinka Möderndorferja Štirje letni časi (2000). Na vrhu razvalin smleškega Starega Gradu smo nato leta 2002 izvedli še kratko enodejanko Žarka Petana Poslednja vojna njegovega veličanstva.

Opogumljeni z dobrim odzivom gledalcev smo se podali v zahtevnejše vode in oder spremenili v srednjeveški grad, na katerem se odvijajo spletke in pletejo tragične usode. Po mnogih urah zavzetega dela je nastala predstava Bratka Krefta Celjski grofje (2004). Kot je za amaterska gledališča v navadi, smo se nato spet lotili lahkotnejše predstave Sumljiva oseba (2006) znanega srbskega komediografa Branislava Nušića in kmalu za tem na oder postavili še nekoliko prirejeno in lokalizirano komedijo Toneta Partljiča Slikar na vasi (2009).

V vmesnem času smo se navduševali tudi nad poezijo in prozo in pripravili cikel igranih literarnih večerov in ga poimenovali Zasute školjke: Marljivo sem ga srkal kot čebela (2007), Pet obrazov Gregorja Strniše (2008) in Večer vina in poezije (2010).

Ob desetletnici delovanja gledališke skupine smo se lotili posebne gledališke izkušnje – Plešaste pevke Eugèna Ionesca (2010). Sledili sta dve komediji - Vse zastonj, vse zastonj! (2012) Nobelovega nagrajenca Daria Foja in Dohodnina (2013), Jean-Jacques Bricaira.

5. junija 2015 pa je dozorela naša večletna želja po izvedbi predstave na prostem s premierno uprizoritvijo besedila Manice Komanove Prisega o polnoči na dvorišču domačije Merjaščevih v Smledniku. 50 članska ekipa sodelujočih je štela skoraj 30 članski igralski ansambel, pevce Lovskega pevskega zbora Medvode, Smleške pritrkovalce ter vse ostale sodelujoče, ki niso bili vidni iz prve vrste, so pa skrbeli za to, da se je ljudska igra v štirih dejanjih v naslednjih tednih izvedla še 10-krat, predstavo pa si je ogledalo okrog 1500 gledalcev.

Leta 2017 smo se ponovno lotili tega velikega projekta, le da smo tokrat izbrali delo Frana Saleškega Finžgarja, ljudsko igro Naša kri. Ponovno smo lahko ustvarjali na čudovitem prizorišču pod farno cerkvijo v Smledniku, na domačiji Merjaščevih. Igra je tokrat združila 30 članski igralski ansambel, konjenike Kmetije Janhar, pevce Škofjeloškega okteta, tehnično osebje, prijateljska kulturna društva iz Občine Medvode ter prostovoljne gasilce Smlednika in Zbilj. V treh zaporednih junijskih vikendih smo uspešno izvedli 9 predstav, Našo kri v Smledniku pa si je ogledalo okrog 1400 gledalcev.

V vsej naši ustvarjalnosti še vedno radi eksperimentiramo z igranimi literarnimi večeri, ki navadno ugledajo luč sveta ob kulturnem prazniku, 8. februarju: Passion de Presheren (2014), Zadnji rendezvous (2015), Peti letni čas (2016), Podobe iz sanj (2018),  Za večnost si je treba vzeti čas (2018), Čisto drugačna tišina (2021).

V letu 2018, ko stopa gledališka skupina v polnoletnost, smo se spomnili ene naših največjih uspešnic, komedije Sumljiva oseba, v ustvarjanju katere smo uživali pred 12 leti. V preobleki smo jo ponovno postavili na smleški oder v aprilu 2018.

Leta 2019 je bil ponovno čas za predstavo na prostem, tokrat smo prizorišče prestavili pred Kulturni dom Smlednik, za besedilo pa izbrali Vajo zbora, komedijo Vinka Möderndorferja o slovenski ambicioznosti, zavisti in samozadostnosti, ki duhovito razgalja odnos med umetnostjo in splošnim stanjem slovenskega duha. V 11 uprizoritvah si je predstavo ogledalo skoraj 1200 ljudi. V letu 2020 nam je uprizoritve onemogočil virus Covid-19, zato pa smo v juliju 2021 komedijo Vaja zbora uspeli ponoviti še trikrat. 

Gledališka skupina

Mladinska gledališka skupina Teater na devet

Smo mlada gledališka skupina Teater na devet, ki šteje devet članov (sedem igralcev in dva režiserja). Skupaj se družimo in ustvarjamo že četrto leto. Poleg celovečernih predstav velikokrat tudi vskočimo pri tradicionalnih prireditvah, kot so miklavževanje ali prireditev ob materinskem dnevu. Naša prva celovečerna predstava Novice iz osmice nas je popeljala nazaj v osnovnošolske dni. V letu 2017 smo se lotili nekaj popolnoma novega, in sicer projekta avtorske predstave z naslovom Afera Julija in Romeo in jo tudi uspešno uprizorili.

Mešani pevski zbor sv. Urh Smlednik

MPZ sv. Urh je sestavljen iz dvajseterice pevk in pevcev, ki prepevajo tako cerkvene kot posvetne skladbe. Začetki delovanja segajo v leto 1990/1991, ko so ga mladi iz mladinske veroučne skupine v Smledniku prvič priklicali na svet. Kot mali otrok je skozi otroško dobo počasi dozoreval, doživel je varstvo več organistov in zborovodij. Vztrajno in včasih tudi malo nerodno je delal svoje prve korake v javnih nastopanjih, vedno pa je doživljal močno podporo svojih ponosnih »staršev«, to je župljanov Smlednika.

Pevski zbor je začel redno sodelovati pri nedeljskih svetih mašah v Smledniku, redno pripravljati koncerte v Smledniku, se umestil pod okrilje KUD Smlednik in se tako udeleževal kulturnih prireditev po vsej občini Medvode. Kmalu se je koncertiranje razširilo tudi v druge dele Slovenije in v zamejstvo. Sodeloval je z vokalno skupino Gloria, z New Swing kvartetom, z ansamblom Čuki, s pevskim zborom Lubnik in s pevskimi zbori iz občine Medvode ter dekanije Šenčur.

Program zbora zajema cerkveno glasbo ter narodne in umetne skladbe, od klasičnih štiriglasnih zborov do bolj ritmičnih zvrsti, domačih in tujih skladateljev. V letu 2008 je zbor izdal prvo zgoščenko z naslovom »Iz naših ust v Božja ušesa«, kjer so se predstavili z delčkom rednega cerkvenega programa. Pevski zbor je bil med izbranimi zbori, ki so sodelovali s petjem na Slovenskem evharističnem kongresu junija 2010 v Celju. Pevske vaje zbora so enkrat na teden, ob sredah med 20.00 in 22.00. Zbor redno prepeva v župnijski cerkvi v Smledniku ob nedeljah pri sv. maši ob 9. uri . V sezoni 2010/2011 je zbor praznoval 20. obletnico delovanja. V juniju 2011 je zbor priredil slavnostni koncert ob tem jubileju. Mešani pevski zbor sv. Urh Smlednik deluje že neprekinjeno od leta 1990, kar je 28 let. Do leta 2016 je zbor vodil organist in zborovodja Andrej Žagar. Od novembra 2016 pa je umetniški vodja zbora Agata Malovrh.

V septembru 2017 je imel zbor prvi samostojni koncert Poletna noč pod vodstvom Agate Malovrh v cerkvi v Hrašah. Še istega leta pa tudi Božični koncert v cerkvi sv. Urha v Smledniku.

S petjem pomembno bogatijo duhovni in kulturni utrip našega kraja in župnije.

Sodelujejo na različnih kulturnih, gasilskih in drugih prireditvah po celi občini Medvode, pot pa jih pogosto zanese tudi proti Primorski. Zelo radi se odzovejo na povabila iz kateregakoli konca Slovenije.

Mešani pevski zbor Smleški žarek

V MePZ Smleški žarek smo s petjem začeli leta 2012. Zbor sestavljamo sami upokojenci, ki smo z veliko mero veselja do petja prosili profesorja glasbe Tomaža Grajzarja, da postane naš zborovodja.

Danes se enkrat tedensko zbiramo na pevskih vajah v prostorih KUD Smlednik. Naš program je zelo bogat s staro glasbo. Ob spremljavi frajtonarice in kitare pojemo slovenske ljudske, radi pa zapojemo tudi kakšno narodno zabavno pesem.

S svojim petjem vsako leto sodelujemo pri širokem spektru prireditev. Letno nastopimo na spomladanskem koncertu v tednu ljubiteljske kulture. S svojim petjem popestrimo mnoge dogodke, kot so flancanje, slovenski dan v Dragočajni in kresovanje, ki se odvijajo v naši krajevni skupnosti. Ob koncertih pokažemo tudi razstave raznih študijskih krožkov in klekljaric.

Pritrkovalci

Naša pot do Zlatega pritrkovalskega jubileja!

Skupina pritrkovalcev iz Smlednika je v osnovi skupina otrok, ki izhajamo iz družine Maksa Bonča in Marije Bonča – poročeneZupan. Od našega očeta Maksa je izhajalo 6 fantov (Valentin je sedaj že pokojni) in prav vsi se ukvarjamo z pritrkavanjem. Povod za to je gotovo v tem, da je tudi naš oče Maks bil pritrkovalec in ljubitelj zvonov. Naši bratranci Zupanovi pa so trije fantje (Jože je tudi že pokojni) in tudi oni so vsi trije pritrkovalci. Bili smo sosedje in pritrkovalsko znanje se je najprej nabiralo doma. Na kakšne stare železne cevi smo privezali vrvi in jih obesili drugo poleg druge, tako dobili različne glasove in tako se je začelo naše pritrkavanje. Prve viže je pokazal oče Maks, nato pa so starejši bratje to znanje osvojili in ga prenesli na nas mlajše. Prvi nam je tudi razložil, kako je treba biti pri zvonovih pazljiv in da so to posvečeni instrumenti, ki jih je še posebej treba spoštovati. Takoj smo tudi izvedeli, da je treba na zvonove znati pritrkavati »leteče melodije«, to je takrat, ko veliki zvon zvoni in pa »stoječe melodije«, to pa je takrat, ko na vse zvonove pritrkavamo samo z udarjanjem s kemblji. Za »leteče melodije« imajo na SAZU-ju (Slovenski akademiji znanosti in umetnosti) zapisano takole: Pravo slovensko pritrkavanje letečih melodij je samo tisto, ko veliki zvon zvonijo ročno, na ostale se pa udarja s kemblji. Nam je bilo seveda lažje, saj smo imeli več priložnosti, da smo koga dobili, da nas je pri vajah poslušal in opozarjal, kdaj smo se učili prav in kdaj ne, da je bilo treba vajo takoj ponoviti in pravilno izpeljati. Ko smo znali nekaj viž, smo že začeli zahajati v zvonik in pritrkavati na prave zvonove. Starejši pritrkovalci so v zvonik hodili redno pomagati očetu Maksu in drugim starejšim pritrkovalcem, mi mlajši pa, če je bila le kaka prilika. Ker so nam bili tudi župniki v naši župniji Smlednik in v sosednjih Trbojah zelo naklonjeni, smo se opogumili in maja leta 1964, ko se berejo šmarnice, sklenili, da bomo vsak dan hodili tudi v zvonik in pritrkavali. To leto tudi vodimo kot začetek naše sedanje sestave pritrkovalcev iz Smlednika. Sam (France), ki sem bil pri Bončevih najmlajši, sem bil tudi najbolj zvedav in sem začel iskati pritrkovalsko literaturo, da bi se naučili še novih melodij. Nekaj se je našlo, veliko pa smo se naučili, ko smo začeli zahajati tudi v druge zvonike, takrat največkrat v našo največje božje potno središče na Brezje. Pojavili so se prvi kasetofoni, tako je mnogokrat oče Jože od Zupanovih fantov pod zvonikom snemal pritrkavanje, mi pa smo potem doma to poslušali in če smo zasledili novo melodijo, smo jo zapisali in se jo tudi naučili. Bili pa smo tudi sami izvirni in smo tudi sami ustvarjali nove viže (Urhova viža je še danes najbolj znana po vsej Sloveniji). Kot sem že zgoraj omenil, sem iskal literaturo za pritrkavanje, in sicer je bila to knjiga od zvonoslovca Ivana Mercina, izdana v Gorici leta 1926. Pri tem sem spoznal ljudi na SAZU-ju, ki pa so v tistem času že začeli zbirati posnetke pritrkavanja kot narodovo blago. Naša skupina se je med tem časom še povečala, tako, da smo bili v njej sledeči člani: Franc Bonča-vodja, Ivan Bonča, Andrej Bonča, Valentin Bonča, Jože Bonča, Jože Zupan, Pavel Bonča, Janez Zupan, Stane Zupan, Marko Kumer, Minka Jenko, Jože Rozman in Andrej Čarman, v zadnjih letih pa še Gašper Rozman. V Sloveniji so se začela tudi vsakoletna srečanja pritrkovalskih skupin v posameznih župnijah po škofijah in pa eno vsakoletno vseslovensko srečanje pritrkovalcev, ki so bili izbrani na pokrajinskih srečanjih. Eno od takih srečanj smo organizirali tudi v Smledniku, ki je bilo za tiste čase ocenjeno kot najbolje organizirano. Za nagrado smo šli pritrkavat na Dunaj, in sicer se je prireditev imenovala Slovenski Božični pozdrav Dunaju. Meni osebno se še danes prikaže slika, ko sem pritrkaval in med izvedbo viže pogledal tudi proti križišču, ki je bilo poleg cerkve. Na semaforju je gorela zelena luč, vsi pešci pa so stali in pogledovali proti nam v zvonik. Od takrat dalje se prav zaradi tega prizora zelo rad odločam, da vsaj kakšen nastop v vsakem letu opravimo tam, kjer še nismo bili. To nam je vsem v največji ponos, da lahko kje drugje tudi mi pritrkavamo in da tako našemu veselju lahko prisluhnejo tudi drugi.